Novejše geopolitične spremembe balkanskega polotoka

Jernej Zupančič

U VOD: POJEM JUGOVZHODNE EVROPE – BALKANA
Pred desetletji, še v času čvrstega obstoja socialistične Jugoslavije, so tudi zaradi politične enotnosti zagovarjali meje Balkanskega polotoka (ki se sicer razteza med Jadranskim, Egejskim, Marmarskim in Črnim morjem) med skrajno severozahodno točko v Tržaškem zalivu ter severnim robom delte Donave. Danes običajno kot Balkan opredeljujemo območje od delte Donave, po Savi na Kolpo in potem proti Kvarnerskemu zalivu. Prostorsko zmanjšanje na severozahodu je nastala zaradi ponovne uvedbe pojma »Srednja Evropa«, ki je v času vojaške, gospodarske in ideološke polarizacije ter hladne vojne začasno pristal v ropotarnici zgodovine. Pojem Balkan ima že nekaj desetletij večinoma negativni predznak. Vendar je izraz očitno preživel najbolj temne čase in danes se ga spet uporablja nekoliko več. Balkan je evropska periferija v skoraj vseh pogledih: tu se nahajajo najrevnejše države in najrevnejši predeli Evrope, v demografskih trendih že desetletja (če ne stoletja) prevladuje odseljevanje, v tehnološkem in družbenem pogledu je viden zaostanek za ostalimi evropskimi državami. Zaradi še vedno prisotne grožnje s ponovnimi izbruhi konfliktov je manj vlaganj, zato so nižje produktivnost, zaposlenost in inovacije, modernizacija poteka počasneje. Nekatere države so doživele gospodarski zlom, zato potekajo reforme javne uprave, uresničevanje demokracije in drugi procesi zelo počasi. Počasnost in kaotičnost znižujeta že tako nizko socialno raven, obenem pa pogosto prilivajo olja na ogenj že tako napetim mednarodnim odnosom.
Predvsem pa je to območje pod določenim mednarodnim skrbništvom različnih mirovnih sil. Od začetkov turške prevlade dalje, torej od 15. stoletja, so sil območja Balkanskega polotoka neposredno lastili ali pa praktično obvladovale tuje sile: turška, nemška, avstrijska, ruska, francoska, angleška in na koncu ameriška. Evropska unija prihaja kot zadnja, združena sila, ki naj bi na podlagi političnih (pritisk, varnostne sile) in gospodarskih (pobude, programi, projekti) skušali doseči večjo stopnjo sodelovanja med temi državami in jih v končni fazi vključiti v veliko združeno Evropo.

Dinamični in nepredvidljivi pretresi so Balkanski polotok postavili v svetovno žarišče, ob prebujenih ekstremnih nacionalizmih pa je »balkanizacija« postala pripraven termin za označevanje politične fragmentacije in etnične polarizacije tudi drugod po svetu. Nič bolje se ne godi izrazu Jugovzhodna Evropa, ki je desetletja nadomeščal pejorativizirani Balkan; a mnogi so iz tega izdvajali Grčijo zaradi njene vključenosti v »zahodne« vojaške, gospodarske in politične povezave. Z načrti nadaljnje širitve EU se je zdelo, da bo političnost teh regionalizacij v duhu evropske enotnosti morda vendarle prepustila mesto geografskim merilom. Toda namesto tega je zlasti po ameriški zaslugi nastal pojem Zahodni Balkan, ki označuje območje nekdanje Jugoslavije (brez Slovenije) in Albanijo. Vzhodnega Balkana ne omenjajo. Romunija in Bolgarija imata zaradi zelo številčnih manjšinskih skupnosti ter posebnosti nacionalnega razvoja vrsto potez, ki jih družijo z ostalimi državami Balkanskega polotoka v dokaj enovit prostorski kompleks. K temu je zaradi posebnosti družbene strukture, zgodovinskih potez in sodobnih političnih procesov smiselno dodati še Moldavijo.


ILUZIJE IN RESNICE O NAŠEM POZNAVANJU BALKANA
Ob tem se je zlasti v kontekstu bodoče vloge Slovenije bodisi v nadaljevanju širitvenega procesa Evropske unije bodisi zaradi gospodarskega uveljavljanja na Balkanu treba vprašati, koliko ta prostor zares poznamo in kakšne stike imamo z njim. Po resnem premisleku ugotovimo, da je vedenje večjega dela slovenskega prebivalstva (in torej tudi tistih, ki so realni ali potencialni nosilci različnih področij sodelovanja s prostorom Jugovzhodne Evrope) o pojavih, procesih in značilnostih tega območja precej skromno. Zelo pogosti so stereotipi (večinoma negativni), ki nadomeščajo resno poznavanje in tudi poglobljenega spoznavanja Balkana in Balkancev. Klišejska podoba je tako še pred leti komaj zmogla ločiti pripadnike različnih narodov in njihov izvorni prostor. Vsi so bili »južnjaki«. Tako površno prepoznavanje posameznih elementov balkanske preteklosti in sodobnosti nikakor ni dovolj. Po drugi strani pa v odnosu do Balkana in njegovih prebivalcev pogosto prevladuje čustven odnos, ki sicer niha med pozitivnimi (pretežno kulturno orientiranimi; npr. zanimanje za glasbeno in zabavno sceno) ali pa pretežno negativnimi notami (posebej na področju delovne mentalitete). V splošnem je zaznavanje držav in prebivalstva Jugovzhodne Evrope precej površno in predvsem parcialno. Če je že območje nekdanje Jugoslavije v mislih kolikor toliko zaznavno in prisotno – čeprav stereotipsko – se o Bolgariji, Romuniji in Albaniji, pa tudi Grčiji in evropskem delu Turčije ne ve skoraj nič. V tej luči lahko regionalna geografija balkanskih držav osvetli značilnosti in posebnosti in predvsem skuša uvajati v sistematično in racionalno spoznavanje slovenskega sosedstva na jugovzhodu ter njegovih strateških priložnosti.


VLOGA GEOGRAFIJE PRI ŠIRJENJU ZNANJA O BALKANSKEM POLOTOKU
Kakšna je vloga in poslanstvo geografije v procesu »evropeizacije« Balkana. V prvi vrsti bo potrebno odkloniti strahove in predsodke, še bolj pa poenostavljene »resnice«, ki dopuščajo in celo forsirajo klišejsko razmišljanje. Zatekanje k t.i. »jugonostalgiji«, prežeto s simpatičnostjo kulturnih segmentov novega pa tudi nekaj desetletij starega filmskega in glasbenega ustvarjanja je v tej luči prav toliko škodljivo kot na drugi strani strah pred vdorom »balkanske« mentalitete slovenskega prostora in s tem apriorno zapiranje pred tovrstnimi stiki. V resnici potrebujemo racionalen odnos in sistematično poznavanja ključnih procesov in problemov Balkanskega polotoka in njegovih prebivalcev. Pri tem mislim na vse balkanske države, ne le prostor nekdanje Jugoslavije (alias Zahodni Balkan). Za ta prostor bo Slovenija zanimiva, če bomo mi najprej uspešni »Evropejci«, če bomo torej dosegli pomemben napredek na različnih področjih in predvsem zadržali lastno identiteto. Slovenija lahko igra vlogo strateškega mostišča, ali še bolje – sidrišča – če bo uspela vsaj v ključnih točkah okrepiti slovenske institucionalne in infrastrukturne moči v slovenskem prostoru ter uveljavljati interese in iskati partnerstva v družbi bodoče evropske petindvajseterice. Potrebna je skratka dokaj avtonomna drža, lastna zavest in identitete, obenem pa strokovna in osebna – človeška širina. Lahko govorimo tudi o svetovljanstvu, ki pa ni zgolj prilagodljivo kimanje vsakokratnim tujim vabilom in izzivom, temveč jasno prepoznavanje lastnih priložnosti in pasti v pogojih globalizirane Evrope in tudi težnja po uresničevanju lastnih dolgoročnih (lahko bi rekli tudi trajnostnih) strateških koristi ter seveda stremljenje k njihovi realizaciji. Jugovzhodna Evropa – Balkan je lahko pomemben partner in zaveznik, a tudi konkurent. Treba ga je poznati, v njegovi fizični in družbeni razsežnosti, njegovo prostorsko organiziranost, zakonitosti socialnogeografske preobrazbe, ozadja in posledice konfliktov ter zavedanje konfliktnega potenciala, ki ga preteklo desetletje še ni izčrpalo, prepoznavanje razvojnih prednosti in potencialov ter druge procese in pojave. Racionalno in samozavestno slovensko ravnanje je po mojem prepričanju dovolj privlačna popotnica za »evropeizacijo« Balkana: tako za Evropsko unijo kakor za države – narode Jugovzhodne Evrope. V tej luči ima zlasti regionalna geografija zelo pomembno vlogo razbijalca stereotipov, predsodkov, strahov in nepotrebnih iluzij, vsi geografi pa pomembno nalogo in če tako hočemo, tudi poslanstvo.


NASTAJANJE MODERNIH DRŽAV JUGOVZHODNE EVROPE
Oblikovanje nacionalnih držav je na Balkanskem polotoku potekalo v treh fazah.
V prvi sta se ob razkroju otomanskega imperija krepila rusko in avstrijsko cesarstvo, nastale so Romunija, Bolgarija, Grčija, Srbija in Črna gora. Poseben položaj pri tem ima nastanek Albanije. Albansko islamsko prebivalstvo (ne pa tudi katoliško in pravoslavno) je imelo v turškem obdobju precejšno moč in vpliv. A tudi pri Albancih so se javljale zahteve po neodvisni Albaniji, kar pa se je uresničilo šele po balkanskih vojnah na vztrajanje Nemčije in Avstrije, ki sta želeli s tem onemogočiti Srbiji dostop do morja.

Zelo velike sledove je pustila tudi socialistična doba, ki je razen Grčije in Turčije (evropskega dela) zajela vse države na Balkanskem polotoku. Razvile so se različne oblike socialističnih ureditev: od najbolj odprtega in gospodarsko liberalnega jugoslovanskega (a z velikimi regionalnimi razlikami), do dosledne kopije sovjetskega modela socializma v Bolgariji, avtarkično naravnanega romunskega (ki je končal v osebni diktaturi Ceausescuja), do najbolj radikalnega in zaprtega režima Enverja Hoxhe v Albaniji. Vendar je treba opomniti, da se je tudi Grčija dalj časa opletala z vojaškimi udari in nestabilnostjo.

Socialistična družbena ureditev je bila zaslužna tudi za nekatere množične selitve prebivalstva: izselila se je zlasti večina nemškega in italijanskega prebivalstva. Podobni poskusi s selitvami Turkov (zlasti v Bolgariji) in Madžarov (v Romuniji) tedaj niso uspeli. Nagla, načrtna industrializacija in kolektivizacija kmetijstva sta spremenili kulturno pokrajino, posredno pa prispevali k prebivalstvenim premikom. Tako so selitve s podeželja le-tega sprva razbremenile viškov delovne sile, a v končni posledici prispevale k močni depopulaciji in propadanju kulturne pokrajine.

V obdobju tranzicije, ki je nastopila po padcu železne zavese in razpadu socialističnih/komunističnih režimov, so nekatere pokrajine doživele zelo močno gospodarsko krizo. Romunija je bila gospodarsko povsem na dnu. Tudi Bolgarija se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja znašla v hudi gospodarski krizi, še bolj pa Albanija. Kriza je bila tako globoka, da so nekatere državne institucije preprosto prenehale delovati, država pa se je pogreznila v globok kaos. Sledil je množičen beg iz države, humano katastrofo pa so skušali omilili z mednarodno intervencijo. Propadle so cele gospodarske panoge. Oživljanje se je pričelo v poznih devetdesetih letih z večjimi tujimi vlaganji, ki so močno spremenila lastniško strukturo domačih gospodarstev, a obenem vanjo vnesla tudi prepotreben kapital, tehnologijo in poslovne vezi. Balkan je pričel postajati del evropskega gospodarskega prostora.

Najtežje posledice pa je vsekakor pustila jugoslovanska kriza. Še danes je precej pristašev teze, da so krvavi medetnični spopadi in lokalne vojne posledica stopnjevanja zunanje zadolženosti in neuspešnosti socialistične samoupravne ureditve. Toda to se je izkazalo za povsem zgrešeno. Jugoslovanska kriza je seveda imela tudi svojo gospodarsko plat. Toda primarne težave so povzročali čedalje bolj napeti odnosi med posameznimi etničnimi skupinami v fazi oblikovanja novih držav. Evropska zveza na te izzive ni bila pripravljena, saj se je v istem času posvečala predvsem premeni gospodarsko naravnanih integracij na različnih področjih v politično zvezo in s tem oblikovanje nove evropske državnosti. Kljub številnim mirovnim pobudam je pacifikacija kriznih območij potekala povsem pod ameriško taktirko; Evropska unija je dajala predvsem gospodarsko kritje in to še vedno počne.

Razreševanje kriz in konfliktov na območju Jugovzhodne Evrope je potekalo v vsaki izmed današnjih samostojnih držav na svoj način. Rešitve so bile torej unikatne, kar poudarja veliko individualnost kriznih območij. Toda posledice viharnega desetletja ob koncu drugega tisočletja imajo mnoge skupne ali vsaj zelo podobne značilnosti. Za različnost mirovnih pristopov pa ne gre v prvi vrsti kriviti mednarodne skupnosti, predvsem Evropske unije, ki se v teh dinamičnih procesih pač ni najbolje znašla, temveč tudi naglo se spreminjajoče širše geopolitične dimenzije Balkana.

Nedvomno so najbolj prepoznavna bivša konfliktna območja tista, ki imajo še sedaj določene oblike mednarodnega skrbstva, predvsem pa tam še vedno potekajo mirovni procesi. Bosno in Hercegovino ter Kosovo danes nadzirajo sorazmerno močne mirovne sile. V Bosni in Hercegovini je SFOR (Stabilization Force) namenjen stabilizaciji »postdaytonske« države, navzven enotne in navznoter razdeljene v unitarno Republiko Srbsko in zvezno (kantonalno) Bošnjaško-hrvaško federacijo. Poleg neposrednega spremljanja varnostnih razmer (preventivno delo) je pomembno področje njihovega delovanja odpravljanje posledic vojne (predvsem razminiranje) in usposabljanje varnostnih sil (policije in vojske) za mirnodobna opravila. Te sile so notranje razdeljene in pristojne za svoj teritorij. Zelo obsežen je tudi »civilni« del, ki pomaga upravljati različna področja, kot je socialno, zdravstveno, vprašanje beguncev, vračanje premoženja, pravne zadeve in podobno. Država ima zelo zapleten in drag sistem upravljanja zaradi visoke avtonomnosti posameznih enot ter zaradi notranje meje, ki je formalno in tudi dejansko pretrgala stare gravitacijske povezave. Na Kosovu še vedno delujejo v vojaškem delu sile KFOR (Kosovo Forces), v civilno-političnem pa UNMIK (United Nations Mission Interim of Kosovo). Nekdanja jugoslovanska avtonomna pokrajina je zaradi tega dobila poseben status že zaradi delovanja mednarodnih sil; bila je protektorat pod nadzorom mirovnih sil petih držav (Francije, Italije, Nemčije, ZDA, Velike Britanije), razdeljenih na sektorje. Toda dejansko so podrejeni mirovnim silam tako v vojaško-varnostnem kakor tudi v civilnem delu. V slednjem izvajajo veliko projektov revitalizacije in statusnega urejanja, čeprav so možnosti ponovnih spopadov še vedno sorazmerno velike. Tudi v času obeh omenjenih misij je prišlo že do več spopadov omejenih razsežnosti. V varnostnih in političnih okvirih obeh struktur delujejo domači dejavniki, ki so razvili avtonomno politično platformo, realno neodvisno od Srbije. Vse to je polagoma vodilo v dejansko osamosvajanje Kosova. Pogovori o prihodnosti Kosova med Srbijo in prehodno vlado ni prineslo rezultatov. V teh okoliščinah je finski diplomat Ahtisaari predlagal »nadzorovano neodvisnost«. Vodilne evropske diplomacije so mu pritrjevale, čeprav je imel kar nekaj sistematičnih hib in tudi taktičnih slabosti. 17. februarja 2008 je albanski del kosovske vlade razglasil neodvisnost. Države, ki so priznale neodvisnost nove države, so se množile počasi (marec 2008 36 držav). Ostro nasprotovanje Srbije in tudi Srbov s Kosova ne daje solidne popotnice. Evropa je pri tem vprašanju razdeljena, nasprotovanje Rusije in Kitajske pa obeta podaljšano mednarodno krizo. V teh okoliščinah je zagotavljanje miru zopet stvar mednarodnega konsenza, vendar predvsem sil, ki so neodvisnost Kosova že priznale (vseh pet sodelujočih ključnih sil). Mirovno in varnostno-preventivno delovanje vključuje tudi alociranje močne vojaške baze »Bondsteel«, ki ima poleg Kosova na skrbi tudi nemirno zahodno Makedonijo, kjer je v povezavi s konflikti na Kosovu domače albansko prebivalstvo leta 2001 izvedlo vstajo. Pomiritev, ki jih je prinesel t. i. Ohridski sporazum pod asistenco diplomatov EU predvideva večjo mero avtonomnosti ter politično in gospodarsko vključenost številčne albanske manjšine. Regionalizacija kriznih območij je eden od načinov vsaj začasnega reševanja napetih medetničnih odnosov. Podoben način – torej z visoko stopnjo notranje avtonomije in nespremenljivosti zunanjih meja – se poskuša uveljaviti tudi v Moldaviji.


KRATEK ORIS JUGOSLOVANSKE KRIZE
Do množičnih nemirov je najprej prišlo na Kosovu. Leta 1981 so množične demonstracije razgalile jugoslovansko federalno iluzijo. Upor na Kosovu je imel že tedaj jasne značilnosti medetničnega spopada. Pozneje se je stanje tam le še poslabševalo in v marsičem pripomoglo k vzniku bolj radikalnih struj. Jugoslovanske oblasti so poskušale nerede obvladati z vojaško-policijski prijemi. Vendar ni bilo očitnega uspeha. Znotraj federacije so se pričele razprave o preureditvi države, realen dosežek pa je bila vse močnejša polarizacija med zagovorniki konfederalnih statusov ali celo popolne neodvisnosti na eni (predvsem Slovenija in Hrvaška) in procentralistične (in s tem tudi prosrbske) na drugi strani. Realnost npr. krize na Kosovu in možnosti vojaškega spopada so ocenjevali predvsem z vidika srbskega nacionalizma, premalo pa upoštevali tudi druge parametre kriznega potenciala, ki se je pričel kazati tudi v drugih delih nekdanje Jugoslavije in naposled eskaliral v nizu medetničnih spopadov in lokalnih vojn. A še preden je pričela razpadati Jugoslavija, je upor v Romuniji posegel po oboroženih spopadih, ki pa so se kmalu umirili. Nato je sledila jugoslovanska kriza. Zaostrovanje v Vojvodini in incidenti na Hrvaškem (Plitvice, severna Dalmacija, vzhodna Slavonija) so pričeli usmerjati pozornost na hrvaško-srbski duel. A prvi resen vojaški spopad je nastopil z desetdnevno vojno v Sloveniji. Ta edina na območju nekdanje Jugoslavije ni imela značaja medetničnega spopada, saj je potekala hkrati na celotnem ozemlju. Naslednja je bila Hrvaška. Na območjih, poseljenih večidel s srbskim prebivalstvom, je prišlo do upora proti novim hrvaškim državnim oblastem, ki ga je izdatno podprla tudi jugoslovanska armada. Oblikovale so se paradržave - t.i. »krajine«. Znotraj teh je potekalo etnično čiščenje, predvsem pregon in uničevanje nesrbskega življa. Mirovne sile (UNPROFOR), ki so delovale od leta 1992 do poletja 1995, v vzhodni Slavoniji pa do 1999, so večidel varovale črto spopadov in preprečevale širitev spopadov. Hrvaška je po začetnih težavah in skoraj stihijskem odporu oblikovala močne vojaške sile in z več operacijami, nazadnje z znano »Nevihto« osvojila celotno državno ozemlje (razen v vzhodni Slavoniji). Krajine so prenehale obstajati, večji del srbskega prebivalstva se je odselil.

V Bosni je zaradi teritorialno prepletene etnične strukture državljanska vojna potekala nekoliko drugače. Spopadi so se pričeli nekaj mesecev pozneje kot na Hrvaškem in še prej v Sloveniji. V to osrednjo jugoslovansko republiko se je zgrinjala umikajoča se jugoslovanska armada in se razporejala po strateško pomembnejših območjih ter območjih pretežno s srbsko poselitvijo. Pozneje je prišlo do prave etnične fragmentacije: pripadniki vsake od treh entitet so skušali osvojiti in zavarovati teritorij z naselitvijo lastne skupnosti. Politični zemljevid Bosne se je nenehno spreminjal glede na uspehe na bojiščih. Mirovni posredniki so čvrsto zagovarjali enotnost in teritorialno celovitost države. Zapletene odnose med tremi konstitutivnimi narodi so skušali urejati z različnimi oblikami administrativno-politične reorganizacije. V teh predlogih so sodelovale vse tri entitete, vendar ne skupaj. Tudi tuji diplomati so predlagali več rešitev. Vendar so mirovne pobude propadale druga za drugo. Gordijski vozel diplomatskih mirovnih neuspehov je presekal šele Daytonski sporazum – pravzaprav diktat z novembra 1995. Bosna in Hercegovina je navzven ohranila teritorialno integriteto, notranje pa so jo oblikovali v zapleten sistem dvostopenjske federativne ureditve. Dve entiteti: Republika Srbska in Bošnjaško-hrvaška federacija, ki se nadalje členi v hrvaške, bošnjaške in mešane kantone je sicer prinesla mir (vzdržujejo ga močne mednarodne mirovne sile), za upravljanje pa je zelo zapletena in draga rešitev. Vojna v Bosni in Hercegovini je bila zelo destruktivna: polovica prebivalstva je morala zamenjati bivališča, bilo je veliko žrtev in nasilja, ki še leta pozneje predstavlja hude travme.

Srbija se je spopadom na lastnih tleh, izvzemši Kosovo, izognila. Vendar je veliko prebivalcev sodelovalo v spopadih na Hrvaškem in v Bosni in ne nazadnje na Kosovu. V multietnični Vojvodini je občasno prihajalo do konfrontacij med srbsko večino in madžarsko manjšino, do odprtih spopadov pa ne. Vendar je bilo veliko posrednih učinkov, zlasti demografskih in gospodarskih. Srbija je tonila v mednarodno osamo, vojna bremena so izčrpala rezerve in uveljavila prakse vojne ilegalne ekonomije. Leta 1999 je ob nadaljevanju in stopnjevanju pritiska na Kosovo sledila napad zveze NATO. Zasnovan je bil kot omejena vojaška akcija letalskih sil, ki naj bi v nekaj dneh ustvaril dovolj pritiska in prisilil srbsko (tedaj še jugoslovansko) vojsko in policijo k umiku s Kosova. To je uspelo šele po 83 dneh. Vojaško država ni utrpela hujše človeške in materialne škode, pač pa jo je gospodarsko spravilo na kolena. Kosovo je postalo varovano območje z obsežnimi mirovnimi silami in tudi upravo. Predvidevanja, da bi lahko prišlo do spopadov tudi v Sandžaku, ki je naseljeno z muslimanskim prebivalstvom (Bošnjaki), se niso uresničila. Črna gora je vztrajala v jugoslovanskem in pozneje srbskem okviru do pomladi 2006 ko se je osamosvojila. Na svojem ozemlju ni imela spopadov, a prebivalci so sodelovali v spopadih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu.

V tesni povezanosti z naglimi spremembami na Kosovu se je pričela odvijati tudi kriza v zahodni Makedoniji. Da bi zavarovali svoje strateške interese v povsem novih razmerah in preprečevali obsežnejše konflikte in predvsem njihovo širitev na sosednja območja, so zlasti ZDA skušale s serijo zagotovil, predvsem pa preventivnih varnostnih politik (opazovalci, vojaški in policijski inštruktorji, gospodarski sporazumi in podobno) minimalizirati čedalje bolj napete medetnične odnose tudi v tem predelu. Obenem so na iniciativo nekaterih vidnih evropskih politikov nastale makroregionalne iniciative, s katerimi so skušali ustvariti nove povezave namesto pravkar končanih konfliktov. Med najpomembnejše tovrstne pobude sodi Pakt stabilnosti za Jugovzhodno Evropo (Hombach, 2004, 23-27). Vse to je v albansko – srbske in tudi v albansko-makedonske odnose vneslo nove dimenzije, še posebno potem, ko je tudi zahodna Makedonija, poseljena pretežno z albanskim življem, pričela zahtevati avtonomijo za svoje naselitveno območje. Albanska gverila se je močno okrepila tudi zaradi infiltracije kosovskih Albancev potem ko je stekla pacifikacija Kosova v okviru mirovne misije UNMIK. Marca 2001 je prišlo je do vojaških spopadov na robu Skopja in v Pologu pod Šarskim gorstvom. Večmesečno spopadanje je zahtevalo nad 200 življenj in precej materialne škode (Smith, 2003,57). Makedoniji je vojaško pomoč ponudila le Bolgarija, medtem ko so zahodne sile, dobro zastopane že na Kosovu, zahtevale od obeh strani prekinitev spopadov in začetek pogajanj. Ta so se končala s t.i. Ohridskim sporazumom, ki je določil sorazmerno ugodne statuse za Albance v Makedoniji, temelječe na tretjinski participaciji v javnem življenju. Pri tem so bili pritiski zlasti EU na Makedonijo zelo močni; deloma so s tem celo pogojevali pričetek pogajanj o vključevanju te države v EU (Lovenjak, 2006).

Vsekakor je epilog Kosovske krize močno pospešil geopolitično preobrazbo Balkanskega polotoka. NATO se v vojaški operaciji proti gospodarsko obubožani Srbiji (tedaj še ZRJ) očitno ni posebej izkazal, niti ni imela operacija popolnega kritja s strani OZN. Nasprotovale so mu nekatere stalne članice Varnostnega sveta (Kitajska in Rusija), a se morale vseeno zadovoljiti z dejstvom, da je NATO operacijo pač izvedel. S tem je bila kljub krepkemu odporu vojaška moč Srbije kot preostanka nekdaj najmočnejše sile na Balkanu močno reducirana. Polarizacije Rusija (oziroma prej sile Varšavskega sporazuma) vs. NATO alias ZDA prav tako realno ne obstaja več. Konflikti in njihova pacifikacija je v balkanski prostor prinesla novo vojaško silo: ZDA kot jedro NATA. Čeprav tvorijo sile evropskih držav zelo znaten delež sil zveze, je njihova realna vojaška moč za hitra mednarodna posredovanja večjega obsega sorazmerno majhna. Tembolj pa so te države, sicer članice EU, po svojih gospodarskih prizadevanjih bistveno uspešnejše od ameriških podjetij v regiji. Tako se EU ne toliko po svoji politični moči, temveč predvsem po gospodarskem vplivu in investicijah spreminja v gospodarsko dominanco Balkana. Toda to jim po drugi strani narekuje tudi krepitev političnega in celo vojaškega vpliva. EU mora torej pospešeno razmišljati tudi o vojaški dimenziji evropske moči, kar je po svoje tudi eden od nepričakovanih stranskih rezultatov kosovske in zahodnomakedonske zgodbe. Ameriške sile so si v sicer gosto naseljenem Kosovu uspele v kratkem času urediti veliko vojaško bazo (Bondsteel pri Uroševcu / Ferizaj) in se s tem dokončno stabilizirati kot dejavnik tudi notranjebalkanskih odnosov. Nekateri domači akterji »balkanizacije« so se po moči torej nekoliko reducirali (zlasti Srbija), drugi (predvsem Albanci) pa precej okrepili. Črnogorska pot v samostojnost je dodatno skrčila strateški in tudi vojaško-politični pomen Srbije (Latawski, 2003, 121-145). Nekateri analitiki svarijo pred negativnimi učinki gospodarsko in vojaško prešibkih držav, ki bi potemtakem dejansko predstavljale varnostno grožnjo; mišljena je prav Makedonija, pa Črna gora in o tudi Kosovo (tedaj v osamosvojitvenih perspektivah) (Krastev, 2004). Po drugi strani je vstop Bolgarije in Romunije v čezatlantsko zavezništvo navidez okrepil, dejansko pa jih zavezal k novim normam evropske varnostne politike. Posebno mesto pri opisanih procesih in odnosih pa ima tudi Turčija. Zaradi zbliževanja z EU se krepi zlasti njen gospodarski pomen (pomemben partner večjega dela držav Jugovzhodne Evrope), a posredno tudi politični in vojaški. Krepitev turške gospodarske prisotnosti pa pri nekaterih zbuja tudi strahove pred premočno islamsko navezo, t.i. »zeleno transverzalo, ki Bosno prek Sandžaka, Kosova, Makedonije, Bolgarije povezuje s Turčijo; izpostavljali sta jo tako Srbija kot Hrvaška v obdobju medetničnih konfliktov ob zatonu 20. stoletja (Sanguin, 2004). Ob tem velja še enkrat poudariti tudi ponujeno evropsko dimenzijo političnega in gospodarskega razvoja držav Jugovzhodne Evrope, seveda ob predpostavki temeljite družbene, gospodarske in politične preobrazbe (Priebe, 2004).

Na severovzhodnem robu Balkanskega polotoka, v Moldaviji, je prišlo v zgodnjih devetdesetih letih do nemirov in uporov etničnih skupin v tej državi. Tako so Gagauzi (okrog 160.000 razglasili svojo državo kot enklavo znotraj moldavskega ozemlja. Podobno so storili tudi Rusi in Ukrajinci v Pridnestrski republiki, ki sta jo priznali vsaj Ukrajina in Rusija (Roux, 2004, 211-218). Iskanje avtonomnosti je bilo nekaj časa prisotno tudi med zelo številčno turško manjšino v Bolgariji, vendar bolj v smislu priznavanja sorazmernih manjšinskih pravic in ne notranjepolitičnih teritorialnih delitev.


POSLEDICE MEDETNIČNIH SPOPADOV
Desetletje medetničnih spopadov in lokalnih vojn je na območju Jugovzhodne Evrope povzročilo vrsto posledic v fiziognomiji, strukturi in funkciji pokrajine. Medtem ko se nekatera območja (predvsem Kosovo z najbližjim zaledjem) še nahaja v kriznem in konfliktnem stanju z znatnimi možnostmi novih spopadov, moramo za druga območja govoriti o postkriznih stanjih, situacijah in okoliščinah. Šele premislek o preteklih konfliktih in njihovih posledicah nam torej odkriva in pojasnjuje razsežnosti kriznih območij tudi v primerih, ko so se ta formalno že »zaprla«. Kakšne so njihove značilnosti?

Medetnični konflikti so povzročili izjemne prebivalstvene spremembe. Ocena števila žrtev (točnega števila zaradi obsežnih ilegalnih neregistriranih selitev ni mogoče ugotoviti) presega 300.000 (od tega več kot polovica v Bosni in Hercegovini) ter krepko nad 3 milijone beguncev. Ocenjujejo, da je bilo tudi odseljevanje zaradi slabih gospodarskih razmer ter grožnje pred mobilizacijo dokaj močno in se je iz Srbije odselilo nad 200.000 (največ mladih!) ljudi. Obsežna območja na ozemlju nekdanjih »krajin« na Hrvaškem so opustela, porušena naselja in zaraščene kmetijske površine so zgovorni sledovi vojne vihre. Begunci se le v manjši meri vračajo nazaj na svoje domove. Opustela pokrajina s skromnimi zaposlitvenimi možnostmi ni privlačna za ponovno naselitev. Še vedno obstajajo določena tveganja zaradi minsko-eksplozivnih sredstev. Mnogi se raje naselijo bodisi v mesta bodisi na obalo, kjer so gospodarske perspektive nekoliko svetlejše. Tudi v Bosni in Hercegovini so ostala obsežna območja demografsko skoraj izpraznjena in se begunci vanje ne vračajo, tudi če so za to izpolnjeni formalni pogoji. Poleg gospodarske brezperspektivnosti perifernih območij pomeni znatno oviro pri vračanju beguncev tudi veliko število pogrešanih oseb; posamezniki se mnogo redkeje odločajo za vrnitev v staro okolje kot pa družine. Dejansko so torej konflikti samo še stopnjevali depopulacijo perifernih območij.

Na drugi strani je zlasti v nekaterih mestih in najbližji okolici zaradi priseljevanja beguncev že med vojnami in takoj po njih zaradi boljših gospodarskih možnosti prišlo do koncentracije prebivalstva in pravzaprav krizno pogojene urbanizacije. Pri tem je treba upoštevati, da so nekatera mesta, kot sta na primer Tuzla in Sarajevo, s prilivom beguncev le do neke mere kompenzirala izgubo prejšnjih gravitacijskih območij, ki so ostala na drugi strani notranje bošnjaško-srbske meje. Večji del beguncev se je že uspel vrniti na izvorna ali nova območja, mnogi pa so svoj začasni begunski status preoblikovali v trajno izseljenstvo. Tako je veliko hrvaških Srbov ostalo v Beogradu in Novem Sadu ter bližnji okolici, pa tudi Bošnjakov in Hrvatov v različnih evropskih državah.

Odsotnost nevrnjenih beguncev ima še eno pomembno posledico. Ker ni mogoče dobiti lastnikov zemljišč, so ovirane manipulacije z nepremičninami, kar podaljšuje in draži različne gradbene posege in investicije. Območja intenzivnega odseljevanja in begunstva morajo torej računati tudi še v povsem mirnem obdobju na nekatere specifične razvojne težave. Na Kosovu in v Makedoniji je drugače: zaradi visoke rodnosti albanskega prebivalstva je depopulacijski učinek manj opazen (čeprav so bili procesi podobni kot v Bosni in na Hrvaškem) in smo priča intenzivni urbanizaciji. Slednja je v veliki meri posledica naglih selitvenih tokov in begunstva, ki je namesto v svojem izvornem podeželskem prostoru raje iskalo priložnost v hitro rastočih osrednjih predelih.

Vojne in medetnični konflikti v nekdanjem jugoslovanskem prostoru so torej prispevali k opazni prostorski diferenciaciji. Najostrejši konflikti so se javljali na območjih izrazite etnične pomešanosti ter na etnično stičnih območjih. Po končanih vojnah so etnični zemljevidi precej enostavnejši, saj je na večini kriznih območjih prišlo do izrazite etnične homogenizacije. To je še posebej opazno v Bosni (manj v Hercegovini, kjer so razmeroma homogena hrvaška in homogena srbska območja obstajala že prej) ter na Kosovu. Toda medtem ko ima v Bosni zaradi že prej obstoječega znatnega deleža mešanih zakonov ta etnična polarizacija verjetno le začasen značaj, je v kosovskem primeru trajna. Mešanih zakonov je zelo malo. Na Hrvaškem se je delež srbskega prebivalstva močno zmanjšal tako na državni kakor na regionalni oziroma lokalni ravni. Vendar kažejo območja mest ponovno večjo tendenco povečevanja etnične raznolikosti zaradi doseljevanja. Srbov je v priseljeniški kvoti precej, če sem štejemo tudi vračajoče se begunce, ki namesto izvornih perifernih območij raje izberejo gospodarsko bolj perspektivna mesta in obalne predele.

Poseben primer v smislu etničnega razvoja predstavlja Črna gora. Kljub osamosvojitvenim težnjam, v letu 2006 pa tudi njihovi realizaciji, se jih je ob statističnem popisu 2002 za Črnogorce opredelila le slaba polovica. Za to je sicer najbolj zaslužna jezikovno-religiozna podobnost Srbov in Črnogorcev in morda še bolj državna zavest (pripadnost) jugoslovanskemu okviru ter njeni naslednici – skupnosti Srbije in Črne gore. Število in zato tudi delež Muslimanov (sedaj večinoma opredeljeni kot Bošnjaki) ter Albancev se je povečal zaradi višje rodnosti tega prebivalstva v primerjavi s srbsko in črnogorsko večino. Tako je Črna gora postala izrazito multietnična državna skupnost, kjer pa ne bo imela odločilnega pomena srbsko – črnogorska etnična polarizacija, temveč v prvi vrsti predvsem položaj in vpliv albanske manjšine, ki danes šteje okrog 80.000 pripadnikov (nad 10 % prebivalstva) – in to neposredno, posredno pa na razvoj na Kosovu in v zahodni Makedoniji.

Etnični razvoj v Makedoniji je primer zase. Krepitev albanske skupnosti ni pogojena zgolj z višjo rodnostjo, temveč imajo vsaj lokalno znaten pomen tudi asimilacijski procesi z mešanimi porokami in vplivom verske organiziranosti (islamske skupnosti). Prisotni so dinamični etnični procesi in predvsem asimilacijska zmožnost Albancev, ki je očitna predvsem v zahodni Makedoniji, kjer sta vsrkali znaten del prebivalstva islamske veroizpovedi. Za integracijo v albanski etnični korpus so bili najbolj dovzetni Turki in Torbeši (muslimansko prebivalstvo makedonskega jezika v Makedoniji). Opazno povečanje števila Albancev v Makedoniji pa gre tudi na račun bega s Kosova že v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Pred odprtimi konflikti je na tem območju k selitvenim tokovom usmerjala zlasti privlačnost delovnih mest. Načrtna industrializacija severnega dela Makedonije, predvsem okolice Skopja in Kumanova, je privabila veliko Makedoncev s podeželja. Svoje kmečke posesti so prodajali večinoma Albancem. Obenem se je v obe mesti zgrinjalo tudi prebivalstvo s Kosova. Begunski val v zadnjem desetletju 20. stoletja je bil tako le dodatek k že prej obstoječim trendom krepitve albanskega življa na severu Makedonije.


POSTKRIZNE SITUACIJE
Desetletje medetničnih spopadov in lokalnih vojn je na območju Jugovzhodne Evrope povzročilo vrsto posledic v fiziognomiji, strukturi in funkciji pokrajine. Medtem ko se nekatera območja (predvsem Kosovo z najbližjim zaledjem) še nahaja v kriznem in konfliktnem stanju z znatnimi možnostmi novih spopadov, moramo za druga območja govoriti o postkriznih stanjih, situacijah in okoliščinah. Šele premislek o preteklih konfliktih in njihovih posledicah nam torej odkriva in pojasnjuje razsežnosti kriznih območij tudi v primerih, ko so se ta formalno že »zaprla«. Kakšne so njihove značilnosti?

Nedvomno so najbolj prepoznavna bivša konfliktna območja tista, ki imajo še sedaj določene oblike mednarodnega skrbstva, predvsem pa tam še vedno potekajo mirovni procesi. Bosno in Hercegovino ter Kosovo danes nadzirajo sorazmerno močne mirovne sile. V Bosni in Hercegovini je SFOR (Stabilization Force) namenjen stabilizaciji »postdaytonske« države, navzven enotne in navznoter razdeljene v unitarno Republiko Srbsko in zvezno (kantonalno) Bošnjaško-hrvaško federacijo. Poleg neposrednega spremljanja varnostnih razmer (preventivno delo) je pomembno področje njihovega delovanja odpravljanje posledic vojne (predvsem razminiranje) in usposabljanje varnostnih sil (policije in vojske) za mirnodobna opravila. Te sile so notranje razdeljene in pristojne za svoj teritorij. Zelo obsežen je tudi »civilni« del, ki pomaga upravljati različna področja, kot je socialno, zdravstveno, vprašanje beguncev, vračanje premoženja, pravne zadeve in podobno. Država ima zelo zapleten in drag sistem upravljanja zaradi visoke avtonomnosti posameznih enot ter zaradi notranje meje, ki je formalno in tudi dejansko pretrgala stare gravitacijske povezave. Na Kosovu delujejo v vojaškem delu sile KFOR (Kosovo Forces), v civilno-političnem pa UNMIK (United Nations Mission Interim of Kosovo). Nekdanja jugoslovanska avtonomna pokrajina ima sedaj poseben status že zaradi delovanja mednarodnih sil; je neke vrste protektorat pod nadzorom mirovnih sil petih držav (Francije, Italije, Nemčije, ZDA, Velike Britanije), razdeljenih na sektorje. V varnostnih in političnih okvirih obeh struktur delujejo domači dejavniki, ki so razvili avtonomno politično platformo, realno neodvisno od Srbije, čeprav ji formalno še vedno pripadajo. Toda dejansko so podrejeni mirovnim silam tako v vojaško-varnostnem kakor tudi v civilnem delu. V slednjem izvajajo veliko projektov revitalizacije in statusnega urejanja, čeprav so možnosti ponovnih spopadov še vedno sorazmerno velike. Tudi v času obeh omenjenih misij je prišlo že do več spopadov omejenih razsežnosti.


KOSOVO – TRAJNO KRIZNO ŽARIŠČE?
Na Kosovu nikoli po drugi svetovni vojni ni bilo zares miru in dobrega sožitja. Nasprotja in konfrontacije so bile del prikritega vsakdana. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je Albancem kot politični manjšini, a že regionalni večini, dala boljše možnosti narodnega razvoja. Toda gospodarske perspektive so bile slabe in jih neučinkovit sistem državne pomoči ni bistveno izboljševal. Albanci pri zaposlovanju večinoma niso imeli prednosti; predvsem je primanjkovalo tehničnih kadrov in izkušenih strokovnjakov. Naglo rastoča Prištinska univerza je dajala tudi vrsto diplomantov, ki pa v poznejšem gospodarskem zagonu večinoma niso sodelovali. S stopnjevanjem Miloševičevega pritiska so bili okrnjeni in nato celo ukinjeni študijski programi v albanskem jeziku. Razlogi zanje naj bi bili očitki, da je bila univerza trdnjava albanskih separatistov. Dejavnosti izobraževanja in kulture so se selile v ilegalo, kakor tudi opazen del gospodarstva, ki je temeljil predvsem na zasebnih pobudah, podprtih s specifično družinsko – rodovno organizacijo (velike družine) in je imel v sicer revnem okolju razmeroma znatno moč koncentracije kapitala. Tako so se ob krepitvi političnih napetosti in stopnjevanju medetnične konfrontacije povečevali tudi stroški vzdrževanja miru, a obenem zmanjševali prispevki. Velika podjetja so bila v čedalje večji krizi, zasebne (predvsem albanske) pobude pa v ilegali. Avtonomna pokrajina z odvzetim statusom je pričakala razpad jugoslovanske države že krepko v kriznih razmerah.

Čeprav je marsikdo pričakoval odprtje t. i. južne fronte že kmalu po agresiji jugoslovanske armade v Sloveniji, na Hrvaškem in še posebej po krvavi eskalaciji v Bosni in Hercegovini v letih 1992-1995, so razmeroma močne srbske policijske in vojaške sile zadrževale spopade širših razsežnosti, albansko odporniško gibanje pa je po moči nesporno naraščalo in se tudi vojaško-tehnično krepilo. Obenem je prišlo do čedalje večjih razhajanj med vsaj navzven »gandhijevskim« nastopom Ibrahima Rugove ter bolj radikalnimi albanskimi nacionalističnimi frakcijami, ki so – očitno – naposled celo prevladale. Jeseni 1998 se je glede na okrepljene aktivnosti albanske gverile (UÇK), ki so ustvarile nekaj osvobojenega ozemlja predvsem v hribovitem osrednjem predelu (Drenica), srbska vojska in policija odločila za obsežnejše operacije. Spomladi 1999 je stekla dobro pripravljena ofenziva srbskih sil, ki je sprožila velik val beguncev (okrog 800.000), ki so se stekali predvsem v tri smeri: manjši del proti Sandžaku (okrog 70.000), proti območju okrog mesta Kukes v Albaniji (okrog 245.000) in proti Makedoniji (okrog 550.000). Toda reakcija zahodnih sil je bila tokrat hitra in je zahtevala umik vseh srbskih sil s Kosova. Sledila je vojaška ofenziva sil zveze NATO nad Srbijo (tedaj Zvezno Republiko Jugoslavijo), ki pa se je od omejene, nekajdnevne operacije letalskih sil spremenila v skoraj tri mesece trajajoče bombardiranje vojaških in strateških ciljev po vsej Srbiji in Kosovu. Srbske sile so se morale umakniti s Kosova in pristati na mirovno misijo na Kosovu, ki je bilo poslej razdeljeno na pet operativnih sektorjev: ameriškega, francoskega, britanskega, nemškega in italijanskega. Ruske sile, ki so začasno zasedle letališče Slatina, so se morale umakniti. Okrog Kosova je bil oblikovan petkilometrski varnostni pas. Postopoma so se vračali tudi albanski begunci s Kosova, vendar jih je nekaj ostalo tudi še v Makedoniji, predvsem v Skopju. Kosovo je postal specifičen protektorat pod skrbništvom mednarodnih mirovnih sil (KFOR). Te so imele poleg varnostnih tudi zelo pomembne gospodarske in civilne načrte. UNMIK je postal zelo obsežna mirovna misija. Podobno kot v Post-Daytonski Bosni in Hercegovini se je misija oblikovala v administrativno obsežno in ne preveč učinkovito tvorbo.

H gospodarski neučinkovitosti je veliko prispevala navajenost prebivalcev k sivi ekonomiji, ki je rezultat kriznih razmer, trajajočih vsaj eno generacijo. Nezaupljivost do oblasti na eni ter navajenost (in seveda delovanje) alternativnih načinov gospodarjenja ter upravljanja z javnim dobrim so minimalizirali možnosti načrtovanja in prostorskega urejanja. Kosovo je gosto naseljeno območje (nad 200 prebivalcev na km 2 ) – bistveno gosteje kot katerakoli sosedna država. Zaradi kriznih razmer in naglih selitev se krepi urbanizacija v naravno najugodnejših predelih (zlasti Kosovo polje). A to so obenem tudi kmetijsko najrodovitnejša območja ter območja pitne vode. Nad petino območja je goratega, padavinski režim pa prehoden med celinskim in mediteranskim. Padavin je okrog 600 mm, kar ustreza pogojem stepe. Omejena in občutljiva naravna bogastva so torej zaradi večdesetletnega zanemarjanja v kriznih razmerah resno ogrožena. Kosovo sicer razpolaga z velikimi količinami lignita, ki ga je v jugoslovanski eri uporabljala termoelektrarna v Obiliću. Danes večji del teh kapacitet stoji zaradi sabotaž, pa tudi zaradi pomanjkanja strokovnjakov. Naglo naraščajoče prebivalstvo je sicer tudi v napol ali povsem ilegalnih razmerah pridobilo formalno izobrazbo in določene kvalifikacije, a za izkušnje ni bilo priložnosti. Brezposelnost je tako huda grožnja, prav tako pa tudi funkcionalna usposobljenost prebivalstva na različnih področjih. Vse to so dolgoročni učinki dalj časa trajajočih kriznih razmer. Odpravljanje le-teh je dolgotrajen proces, ki bo uspešen le ob sorazmerno znatni pomoči mednarodne skupnosti. V nasprotnem primeru so mogoči večji izseljevalni pritiski na sosednja območja, s tem pa (glede na dosedanjo raven in način medetničnih odnosov) tudi konfrontacije in odprti konflikti.

V zadnjih desetletjih je Kosovo naglo in korenito spreminjalo svojo etnično sliko. Delež albanskega prebivalstva se je konstantno povečeval vse do današnjih 90 %. Delež Srbov, Črnogorcev, Turkov, Romov, Hrvatov in drugih skupin se je zmanjševal. Po napadu sil zveze NATO in vzpostaviti začasnega statusa Kosova je Kosovo postalo protektorat mednarodnih sil, razdeljen na pet operativnih sektorjev. Toda razdeljena je tudi glede na etnično strukturo. Albanska večina zajema največji del ozemlja, Srbi pa so naseljeni v 23 enklavah, od katerih se le tista pri Kosovski Mitrovici stika z ozemljem ostale Srbije. Večji enklavi sta še pri Kosovem polju in na jugu pri Breznici pod Šarskim gorstvom. Kosovo je gospodarsko izločeno iz Srbije; samo v enklavah uporabljajo srbski denar. Kosovo je formalno ostalo del Srbije, funkcionalno pa ne (več) in je torej glede na mednarodni nadzor ter 5-kilometrski varovalni pas dejansko njena eksklava vse od epiloga vojaških operacij leta 1999 dalje.

Pat pozicija v formalnem in funkcionalnem oziru je spodbujala vroče diskusije in diplomatski boj za prihodnost Kosova. Medtem ko ga Albanci vidijo predvsem kot samostojno državo (in poudarjajo tudi kosovsko-albansko identiteto), je za Srbe to del Srbije; samostojnost Kosova bi pomenila torej veliko redukcijo srbskega državnega ozemlja in nevaren precedens v evropski razmejevalni politiki. Pri tem se je treba spomniti tudi bosanskega primera, ko so diplomati za vsako ceno zagovarjali teritorialno integriteto države. Nekateri poudarjajo pomen decentralizacije Kosova – torej notranje prostorsko-politične reorganizacije - vendar v državnem okviru Srbije. Razprave o večji avtonomiji ter zahteve so seveda starejše in nanje so srbski analitiki opozarjali že v osemdesetih letih, in sicer v povezanosti z ideologijo »Velike Albanije«. V vsakem primeru je etnična polarizacija dolgoročno ovirajoča, čeprav se prakticira že več desetletij. Dialog je torej nujen, sicer se utegnejo konflikti kljub mednarodnemu nadzoru in krepki vojaški asistenci obnoviti ali celo stopnjevati.

Z vidika dveh možnosti prihodnjega političnega razvoja kriznega območja, torej bodisi poti v samostojnost Kosova bodisi v reintegracijo s Srbijo, se odpirata prvenstveno dve skupini vprašanj. Prva se nanaša na gospodarske vidike avtonomnosti, druga pa v vojaško-varnostne. Oboje skupaj lahko presojamo tudi z vidika novih geopolitičnih razmer na Balkanskem polotoku.

Omenjeni gospodarski in prostorski procesi so Kosovo v zadnjih desetletjih osiromašili in postavili v različne oblike odvisnosti. Vprašanje avtonomnosti in še bolj samostojnosti je torej predmet presoje razvojnih potencialov. Zavedati se je treba tudi, da bi odmik mednarodnih sil (skoraj zanesljivo lahko trdimo, da bo baza »Bondsteel« ostala) in okrepitev albanskega političnega korpusa (dve državi in potencialno ena večja) vzpostavilo povsem nova strateška razmerja na osrednjem Balkanu. Tako bi imeli relativno močne srednje velike države (Grčija, Bolgarija, Romunija) in nekaj manjše Srbijo, Albanijo(e) in Hrvaško ter male, praviloma kontinentalne države (Bosna, Makedonija, Črna gora; v primeru samostojnosti Kosova pa celo pet, torej še Kosovo in Albanijo). Teritorialno drobljenje bi se stopnjevalo, če bi prišlo do novih razpok ali celo razdelitve Bosne in Hercegovine (občasne tovrstne tendence). Drugo tveganje pa predstavljajo sorazmerno številčne albanske manjšine v vseh sosednjih državah. Spričo večinoma neugodnega pravnega ter zlasti gospodarskega položaja je mogoče pričakovati povečevanje napetosti tudi v teh conah, kar pa ni nujno tesno povezano z usodo Kosova.

Regionalizacija Kosova in reintegracija tega območja nazaj v Srbijo je privlačna (in načeloma edino sprejemljiva) politična opcija za Srbe. Problem »padanja domin« na Balkanu in v Evropi bi s tem vsaj začasno rešili. Meje bi bile načeloma nedeljive in stabilne. Toda s tem problema srbskih enklav in njihovega težavnega gospodarskega položaja verjetno ne bi rešili. Poleg tega je naraščanje albanskega prebivalstva že pripeljalo do razmerij, ko bi bili Albanci (ob upoštevanju polnih državljanskih pravic!) zelo pomemben dejavnik političnega razvoja Srbije, zaradi verjetnega nasprotovanja pa bi Kosovo ohranilo vlogo trajnega nevralgičnega območja. Poleg tega je treba upoštevati, da ima Srbija še dve šibki strani: kontinentalnost in dokaj obsežna depopulacijska območja na jugozahodu ter na vzhodu.

Tretja opcija je ohranjanje sedanjega ali zelo podobnega statusa, morda v pričakovanju trajnejših rešitev po vključitvi v Evropsko zvezo, ki omogoča in celo spodbuja čezmejno medregionalno sodelovanje. Potemtakem je mogoče pričakovati spodbude gospodarske reintegracije tega prostora. A tudi ta ni brez pomanjkljivosti. Predvsem se je treba zavedati, da evropski integracijski procesi niso sami po sebi razrešili še nobenega izmed evropskih kriznih oziroma konfliktnih problemov; ti ostajajo torej v domeni nacionalnih držav. Poleg tega bi bilo naivno razmišljati, da bodo čezmejne pobude brez etnopolitičnih implikacij. Nasprotno! Glede na sedanje razmere in razporeditev prebivalstva bi bile potencialne evroregije in različne druge oblike čezmejnega sodelovanja veliko bolj pisane na kožo Albancem kot pa ostalim. Zato se v smislu integracijskih namer postavlja ključno vprašanje: ali ves »Zahodni Balkan« vključevati v Evropsko zvezo hkrati ali pa posamezne države, pač glede na doseženo stopnjo pravne, politične in gospodarske harmonizacije ter izpolnjevanje kriterijev. Čeprav je druga opcija taktično veliko bolj pripravna in formalno upravičljiva, utegne imeti prva spričo zapletenih etnično-teritorialnih procesov in odnosov v končni fazi več zagovornikov. Ta pot pa je dolga. Tako je še vedno veliko možnosti, da bo Kosovo s svojim zaledjem še naprej ostalo trajno krizno žarišče in nevralgična točka starega kontinenta.


JUGOVZHODNA EVROPA – INVESTICIJSKA JAMA?
Območje Jugovzhodne Evrope doživlja ob burnih notranjepolitičnih procesih tudi prav tako dinamične gospodarske spremembe. Tranzicija je (še vedno) v polnem teku, pač zapoznela zaradi vrste specifičnih okoliščin, ki jih predstavlja globok ekonomski prepad z državami Srednje in Zahodne Evrope. Breme barvite zgodovine, predvsem dediščine turškega upravnega in gospodarskega reda ter sledeči niz socialističnih revolucij, ki je – avtohton ali ne – ustvaril vrsto domovinskih socializmov (komunizmov) in pri tem spričo osebnih partijskih diktatur ustvaril barikade. Posebej Albanija in Romunija sta se morali najprej rešiti skoraj popolnega izolacionizma, kar se je v ekonomskem jeziku reklo »pasti na nulo in začeti od začetka«. Medtem ko je Romuniji to po nekaj letih tveganih notranjepolitičnih avantur uspelo trdo zajadrati v evrointegracijske tokove in je EU z veliko razumevanja in seveda tudi dobičkarskih kalkulacij sprejela tudi Romunijo in Bolgarijo v svoje vrste (2007), pa tudi v zvezo NATO. Toda obenem se je pričel povečevati tudi pritisk gospodarskih družb na te države. Čeprav investicije večinoma niso zelo drage, so vendarle nekoliko tvegane in potrebujejo krepko politično asistenco. V gospodarskem prodoru proti jugovzhodu igra vidno vlogo tudi kultura oziroma medkulturno sporazumevanje. Prednost imajo tisti, ki s temi ljudstvi oziroma družbami zmorejo komunicirati celovito, upoštevaje tako mentaliteto različnih družbenih slojev kakor tudi sam fizični prostor – kulturno pokrajino – in njegove značilnosti. Zato ni niti najmanjše naključje, da je zdaleč največ investitorjev iz držav, s katerimi je bila prejšnja Jugoslavija populacijsko povezana: Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije. V omenjenih deželah je delalo večje število zdomcev (izseljencev) iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. Gre za vrsto osebnih stikov, poznanstev, kar lahko lepo prevedemo kot »človeški potencial«. Količina raznovrstnih osebnih in institucionalnih stikov igra torej zelo vidno vlogo pri oblikovanju novih gospodarskih in posledično tudi prostorskih strategij. Stopnja medsebojnega poznavanja je torej oprijemljiv kapital!

Ob tem premišljanju moramo podčrtati tudi nekatere probleme, ki se postavljajo na pot morda še uspešnejšega gospodarskega (in tudi drugačnega) prodora Slovenije v ta prostor. Slovenski potenciali so omejeni in mnoga podjetja se zaradi zagotovitve varnih naložb povezujejo z drugimi interesenti za sodelovanje na Balkanu. Če odštejemo precejšnjo mero politične neodločnosti (ki je lahko tudi odraz pomanjkanja razvojnih vizij in strategij v odnosu do Balkana – Jugovzhodne Evrope), nam še vedno ostane kar nekaj problemov, ki obremenjujejo sedanjost in prihodnost, ne glede na to, kdo je za zaplete zaslužen. Tako so še odprta vprašanja nasledstva nekdanje skupne države, vprašanje poteka kopenske in pomorske mejne črte (s Hrvaško), vprašanje premoženja slovenskih podjetij, razočarani varčevalci, težnje priseljenskih skupin v Sloveniji po manjšinstvu do ne nazadnje razvpitih primerov gradnje ljubljanskega islamskega centra ali pa »izbrisanih«. V kolikšni meri lahko omenjeni problemi vplivajo na širjenje slovenskega gospodarske (in tudi politične ter kulturne) prisotnosti na Balkanu, je drugo vprašanje. V tej luči se je treba zavedati tudi številnih prednosti in priložnosti, ki izhajajo vendarle boljšega poznavanja Balkana, stikov in tudi pretežno pozitivne percepcije Slovenije in Slovencev v teh okoljih. Tako je danes v slovenski politiki, kulturi, gospodarstvu aktivno zlasti prebivalstvo, ki vsaj za silo pozna in razume hrvaški, srbski, bošnjaški in celo makedonski jezik, so bili nekdaj delovno povezani (različne oblike sodelovanja na nekdanjem skupnem tržišču), moški so Jugoslavijo poznali po enoletni vojaščini v teh okoljih, hrvaški Jadran je zdaleč najpogostejši cilj dopustovalcev iz Slovenije, v Sloveniji so dobro sprejeti nekateri segmenti kulture in subkulture narodov / držav tega območja, geografi do leta 1991 pa smo imeli kar precej regionalne geografije na to temo – vendar zgolj jugoslovanskega in ne tudi ostalega balkanskega prostora. Brez kakšnega posebnega napora je bila stopnja medsebojnega razumevanja vsaj v osnovnih potezah dokaj solidna. Percepcija je bila (je!) pretežno pozitivna. In ne nazadnje tudi okrog desetina slovenskega prebivalstva izhaja iz nekdanjega jugoslovanskega prostora prve in druge generacije ter ima številne močne in tesne družinske, sorodstvene in prijateljske vezi. Vse omenjeno predstavlja znaten potencial za razvoj intenzivnejših stikov z državami, gospodarstvi in družbami predvsem »zahodnega« Balkana. A ne bi smeli zanemarjati tudi Albanije, Romunije in Bolgarije. Zapiranje slovenskih gospodarskih ambicij na nekdanja jugoslovanska tla je sicer razumljiv, zanesljivo pa ne tudi razumno samoomejevanje.

LITERATURA

• Chiari Bernhard, Kesselring Agilolf (ur), 2006, Kosovo. Wegweiser zur Geschichte, Ferdinand Schöningh, Paderborn, München, Wien, Zürich
• Eberhard Piotr, 2003, Ethnic groups and population changes in twentieth-century Central-Eastern Europe. History, Data and Analysis, M.E. Sharpe, New York & London
• Hombach Bodo, 2004, The Stability Pact – Lessons for the Future, Südosteuropa Mitteilungen, Jhg. 44, 4/2004, Special Issue (Five Years of Stability pact), Südosteuropa Gesellschaft, München, 26-33
• Hupchick Dennis P., 2001, The Palgrave Concise Historical Atlas of The Balkans, Palgrave, New York
• Kicošev Saša, 2006, Human Resources in Serbia and Montenegro, Structural analysis of spatial and human resources for interregional cooperation in
• Southeast Europe, Slovenia and Austria, ASO project, Ljubljana, 153-160
• Janjić Dušan, 2002, Kosovo: Decentralization, Forum for ethnic Relations (FER), Belgrade
• Janić Dušan, 2003, Kosovo between conflict and dialogue, Forum for ethnic Relations (FER), Beograd, Podgorica
• Krastev Ivan, 2004, Weak States as a Security Threat, Südosteuropa Mitteilungen, Jhg. 44, 4/2004, Special Issue (Five Years of Stability pact),
• Südosteuropa Gesellschaft, München, 102-115
• Latawski Paul, Smith A. Martin, 2003, The Kosovo crisis and the evolution of post.Cold War European security, Manchester University Press, Manchester
• Lovenjak Damir, 2006, Etnične razmere v zahodni Makedoniji, diplomska naloga, FF, Oddelek za geografijo
• Mišović Miloš, 1985, Ko je tražio republiku Kosovo 1945-1985, Narodna knjiga, Beograd +
• Nurković Rahman, 2006, Human Resources in Bosnia and Hercegovina, Structural analysis of spatial and human resources for interregional cooperation in Southeast Europe, Slovenia and Austria, ASO project, Ljubljana, 134-141
  Pirjevec Jože, 2003, Jugoslovanske vojne 1991-2001, Cankarjeva založba, Ljubljana
• Popović Milorad, 1999, Crnogorsko pitanje, Plima / Dignitas, Cetinje – Ulcinj
• Priebe Reinhard, 2004, The European Perspective of the Western Balkans, its Regional Dimension and the Contribution of the Stability Pac
• Südosteuropa Mitteilungen, Jhg. 44, 4/2004, Special Issue (Five Years of Stability pact), Südosteuropa Gesellschaft, München, 40-47
• Radojčić Jagoda, Između listopada, /zbirka ekonomskih kulumni objavljenih od listopada 2007. do 2008,, Založnik PC Omega, Zagreb 2008, str.185
• Radojčić Jagoda, S predrasudama u budućnost/ istraživanje socijalne distance zagrebačkih maturanata prema pripadnicima manjinsih vjerskih zajednica u RH, Nakladnik Antiteza d.o.o. Zagreb 2008. 280 stranica
• Rajović Radošin, 1985, Autonomija Kosova, Izazov, Beograd
• Reka Blerim, 2003, UNMIK as an International Governence in Post-War Kosova: NATO?s Intervention, UN Administration and Kosovar Aspirations, Logos A, Shkup, Prishtine, Tirane
• Roux Camille, 2004, Emerhence d identites nationales nouvelles: le cas de la Moldavie et le Transdnistrie, L Europe d l est quinze ans apres la chute du mur (ur. A. L. Sanguin) l, L Harmattan, Paris, 211-218,
• Sanguin Andre-Louis, 2004, La poche de Gorazde (Bosnie), maillon fort de la »diagonale verte« islamique dans les Balkans ou »bout du monde« post
• Dayton?, L?Europe de l?Est quinze ans apres la chute du mur, L?Harmattan, Paris, 275-293
  chaeffer Michael, 2004, Regional Cooperation as the Road to the European Union. The Future of the Stability Pact, Südosteuropa Mitteilungen, Jhg. 44, 4/2004, Special Issue (Five Years of Stability pact), Südosteuropa Gesellschaft, München
• Schwartz Stephen, 2000, Kosovo: Background to a War, Anthem Press, London +
• Llukan Altić Mirela, 2005, Povijesna geografija Kosova, Golden marketing & Tehnička knjiga, Zagreb
• Smith Dan, 2003, The Atlas of War and Peace, Earthscan, London
• Taylor, Peter J., 1989, Political geography. World Economy, Nation – State and Locality, Longman Sceience and Technical, London, 157-158
• Trifunoski Jovan, 1988, Albansko stanovništvo u socialističkoj republici Makedoniji, Književne novine, Beograd
• Zupančič Jernej, 2005, Geografski vidik kriznih območij, Geografski obzornik, letnik 52, št. 3, Ljubljana, 4-10
• Zupančič Jernej, 2006, Geografski pristopi k proučevanju kriznih območij, Dela 26, Ljubljana, 161-180
• Zupančič J., Nemirni Balkan, Geografski obzornik, letnik 54, št. 1, Ljubljana, 4-13
• Zupančič J., Geopolitične razsežnosti makedonskega narodnega vprašanja, Razprave in gradivo, 48-49, Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 124-155

<<<<< back