Zahteva za odstop Boruta Pahorja

Mojca Sršen

Paradoksalno so se pozivi k odstopu zgostili potem, ko je vlada opravila glavnino dela, ki sta ga narekovala svetovna kriza in vladni program. Gospodarsko okrevanje, resda ne zelo močno, se nadaljuje. BDP se že od lanskega drugega četrtletja krepi (2,1 odstotka v zadnjem četrtletju lani glede na enako obdobje leto prej). Povečuje tudi gospodarski optimizem, še zlasti v odločilni, izvozni predelovalni dejavnosti. Inflacija raste počasneje kot v evroobmočju. Javnofinančni primanjkljaj se je znižal (s 5,5 odstotka v letu 2009 na 5,2 lani) in je pod povprečjem evroobmočja in EU27. Podobno je z večino drugih gospodarskih kazalcev. Z omejitvijo plač menedžerjev in zaostajanjem plač funkcionarjev ter povečanjem minimalne plače in socialnih transferjev se je prekinilo tudi povečevanje dohodkovne neenakosti.

Očitek, da se je rast začela pozneje kot v nekaterih najbolj uspešnih evropskih državah, drži. Toda pri majhnih odprtih gospodarstvih je to pravilo. Bistveno bolj razvitim Fincem ali Dancem se ne godi dosti bolje. Pri nas sta za to deloma kriva še ekonomsko razsulo ob prevzemu vladnega krmila in počasnost pri dveh povezanih protikriznih ukrepih (kreditiranje podjetij s poroštvom države). Za nazaj tu ni mogoče veliko popraviti. Tajkunstvo, frustrirajoč ekonomsko-družbeni pojav, ki se je razmahnilo pod prejšnjo vlado, je ustavljeno. Obravnava nepreudarnih in grabežljivih menedžerjev se je močno zaostrila. Epilog kazenskih in drugih tožb pa bo bolj kot od vlade same odvisen od sposobnosti in zavzetosti tožilcev in sodnikov. Javni pritisk lahko pomaga.

Tretja pomembna točka so t. i. reformni zakoni. Z njimi naj bi se, poenostavljeno rečeno, prilagodili spremenjenim domačim in tujim okoliščinam (npr. pokojninski sistem, deloma malo delo) ali pa odpravili anomalije (delo na črno, delo prek študentskih servisov). Največ sprememb zahteva globalizacija, torej povečana internacionalizacija in deregulacija trgov, zlasti finančnih. Slovenija, članica evroobmočja brez lastne denarne in tečajne politike, ima za poteze po lastnem preudarku pičel manevrski prostor. Država, velika za orehovo lupinico, se je še bolj kot velike prisiljena prilagajati. Tekma za drobtinice je malokomu od nas všeč, a taka je sodobna realnost. Nobenega znamenja ni, da bi se najbolj vplivne svetovne prestolnice odločile odpraviti sistem, ki peščici najbolj premožnih daje veliko, večini pa čedalje manj.

Neoliberalna ureditev sveta in Evropske unije se kljub drugačnim upom ob izbruhu svetovne krize ohranja, celo utrjuje. Prilagoditve zakonov zunanjim trendom so nujne. Lahko so bolj ali manj postopne, bolj ali manj socialno občutljive, brez njih pa ne gre. Erjavčev Desus in Janševa SDS ter sindikati v nenačelni koaliciji z zasebnimi lastniki študentskih servisov v parlamentu že sprejete reformne zakone minirajo z referendumi. Vsak s svojim egoističnim kratkoročnim motivom in računom. Odgovornost za svoje uničevalsko početje pa poskušajo v celoti pripisati vladi.

Pahor, gledano scela, ni brez greha. Koalicijo je slabo obvladoval. Toda vodenje tako raznolike združbe je težavno že v normalnih razmerah, kaj šele v najhujši krizi po 2. svetovni vojni. Še posebno ker se koalicijski zavezniki bolj kot z usodo skupnosti, ki naj bi ji služili, ukvarjajo s svojimi zamerami in maščevanji. Obrestovala se mu ni niti toleranca do opozicije, zlasti do Janše. Nastavljanje levega lica, potem ko prileti zaušnica na desno, ali mazohistično javno prevzemanje tujih grehov na svoja ramena sta premierovo avtoriteto uničila bolj kot njegova prislovična samovšečnost. Kakor da bi hotel postati mučenik!

Pahor še zdaleč ni idealen krizni voditelj. V marsičem pa je kot strelovod za preplet sedanjih in preteklih slovenskih tegob. Toda po rezultatih vladanja z izjemo Drnovška presega vse premiere v poosamosvojitveni Sloveniji. Pred očmi je treba imeti uradne številke, primerjave z evroobmočjem in EU ter krizo! Je narcisoiden, a ne tako nastopaški, kakor bi bilo soditi po televizijskih izsečkih, marsikdaj zlonamernih in v bistvu neprofesionalnih. Za zdaj ni videti, da bi bila njegova SD sposobna najti naslednika, ki bi ga po kompetenci in vrlinah prekašal. So predčasne volitve, za katere se ogreva tudi predsednik države Türk, za Slovenijo rešitev? Po javnomnenjskih anketah ima v tem primeru največ možnosti SDS. Janša sicer nenehno grozi z nepregledno grmado ukrepov, v resnici pa ne ponuja nič drugega kot še tršo različico neoliberalizma – več za najbogatejše, več za »svoje«. Take so tudi pretežno slabe izkušnje iz njegovega mandata. Ekipa, ki jo ima na voljo, je bistveno slabša od Pahorjeve.